Potrebno je poudariti, da ideologije, ki so nastale v post modernizmu, še posebno tiste, katere so pobrale koščke iz starodavnih filozofij in ved o delovanju skritih dejavnikov človeške psihologije, v tem članku niso le jedro kritičnega mišljenja in teoretskih razprav, ampak se navsezadnje še niso pravilno integrirale in zaradi svoje paradoksne narave povzročajo, oz. lahko povzročijo precejšen zamik v percepciji in interpretaciji posameznika, kateri začuti potrebo po raziskovanju in praktični uporabi omenjenih metod in tehnik.
Vsebina ni namenjena kritiki, vendar je potrebno prikazati aspekte, katere smo kot družba spregledali in se jim na vsak način (vsaj nezavedno) poizkušamo izogniti. V zadnjem desetletju smo doživeli ogromen vzpon raznoraznih ideologij, katere so posledično nastale z zavedanjem, da je sprememba v zunanjem svetu mogoča le preko posameznika in njegovo voljo spoznati svoje notranje bistvo in možnost samorealizacije, vendar pa je zaradi osebnih preferenc, ter fascinacije v družbi bil spregledan zelo pomemben dejavnik in v večini primerov ostane neodkrit ali celo zanikan. Niti še ni razvidno ali bi lahko vpliv in ponovno rojstvo nekaterih starodavnih tradicij v tem obdobju uvrstili v stopnjo razvoja oz. ali bo to samo simptom.
Odvisnost post modernizma, ki se reflektira v kulturnem narcisizmu je želja po udobju in dobrem počutju, kar pa lahko ustvari paradoks med novodobno interpretacijo in dejansko sliko iz katere smo pobrali delčke resnice in jih nato prilagodili lastnim željam, za dosego nekega cilja in samopodobe. Tu se pojavi odstopanje ter nerazumevanje različnih vidikov misticizma in tako imenovane transcendence, ki je vsekakor pomemben del in dosežek v določenem obdobju, vendar se mora istočasno tudi upoštevati pri sprejemanju oz. integraciji nezavednih aspektov, kar je navsezadnje tudi cilj oz. bi moral biti. Ker se pa ljudje (simbolno) oklepamo le svetlobe, saj nam za nekaj časa lahko služi kot vir varnosti in čustvene potuhe, s tem še bolj potlačimo tisto, kar je v nas skritega in neizraženega. Na tak način se ustvari senca, ki pa kasneje pripomore k kopičenju podzavestnega materiala v kolektivnem nezavednem in se kasneje tudi manifestira v zunanjih okoliščinah. In tukaj se pokaže dejavnik, ki je bil zamolčan iz strani posameznikov, ki zaradi nevednosti ali drugih razlogov niso pripravljeni osvetliti še kako pomembnega dela človeške narave.
Zato posamezniki, ki prihajajo iz prvotnih tradicij, oz. tisti, ki niso bili podvrženi socialnim vplivom, vidijo trenutno dogajanje kot produkt "new age" gibanja ali spiritualizma, ki navidezno poizkuša graditi in razvijati že obstoječo osebnost posameznika, ter z zavajajočo predstavitvijo uporablja simboliko in izraze, kateri so bili izvzeti iz starodavnih zapisov in filozofij. Pravo razumevanje prihaja preko notranjega izkustva in realizacije, da avtentično prebujanje pomeni raztapljanje zgrajene osebnosti, privzgojenih vzorcev, odkrivanje čustvenih potlačitev, miselnih konceptov itd. In tu se ustvari omenjeni paradoks, kajti navsezadnje je cilj samorealizacije doseči vse tisto kar simbolno povezujemo s svetlobo in s kvalitetnim bivanjem, vendar je edini način, da se temu zares približamo, bistvena integracija sence (shadow work). To nam omogoča, da prepoznamo svojo identiteto kot nekaj, kar je bilo nekoč ustvarjeno na ne povsem utemeljeni zgodbi, ki pa je v svetu v katerem živimo bila sprejeta kot ultimativna resnica, ovita v navidezno neizpodbitni racionalizem.
Sem spada pa tudi dejavnik strahu, saj pri takšnem notranjem izkustvu pride do popolnoma spremenjene percepcije in zavesti, ki se nato lahko pokaže kot velika eksistencialna kriza. Spoznamo, da moramo zaobjeti vse skrite aspekte, ki prebivajo v naši lastni, kot tudi v kolektivni nezavedni realnosti, in da je za osebni kot tudi za globalni premik nujno potrebna integracija le teh, saj se ti znova in znova pokažejo v svetu kot dejaven arhetip iz nezavednega.
Na žalost takšne ideje še niso postale povsem sprejemljive v obdobju post modernizma, a je to najverjetneje eden izmed najmočnejših virov iz katerega lahko izhajamo.
Avtor: Luka Višnikar
Ni komentarjev:
Objavite komentar