Psihoanaliza je nastala kot odziv na notranje dejavnike človekove duševnosti, njenih sprememb in kot želja po razumevanju interakcij med zavednim in nezavednim. Z uporabo psihoterapije naj bi razrešili jedro konflikta, ki se zaradi represije strahov lahko pojavi pri določenem posamezniku.
Če definiramo psihoterapijo kot sredstvo za zdravljenje duševne stiske in kot orodje psihologije, lahko takšne zapise najdemo že iz časa civilizacij, ko so se pojavili prvi duhovniki, šamani in razni zdravilci. Medtem, ko psihiatrija spada v kategorijo znanstvene medicine, je bila psihoterapija vedno povezana s Svetim, že pred več kot tisočimi leti.
Formalna psihoterapija izvira iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, kjer je pobudo prevzela stroka iz racionalne medicine in je tako postala ključna za psihiatrijo. Psihiatrija se je sprva ukvarjala le z norostjo, toda Freudova psihoanaliza je razširila psihoterapijo do nevrotizma in do motenj, ki se pojavijo v karakterju človeka.
Čeprav je moderna psihoterapija zelo drugačna od starodavnih obredov, ki so vsebovali magijo, božanstva, dramatične rituale in podobno, je za zahodno znanost značilno, da je naletela na razcep med Svetim in racionalnim, kar pa onemogoča, da bi človeško psiho obravnavali, kot celoto in se pač sprijaznili z dejstvom, da znanstvene potrditve še niso mogoče, temveč, da niti niso potrebne, zaradi večplastne zapletenosti psihe in zavesti človeka.
Freudov pogled na svet ima zagotovo trdne temelje v specifičnem okvirju, a bazira na fizičnem in biološkem modelu devetnajstega stoletja, ki je preozek, da bi zaobjel širšo sliko in dejavnike, ki se pojavijo pri evoluciji zavesti, čemur se je kasneje približal Carl Jung, s svojim pristopom in z povezovanjem nekaterih filozofij, ter upoštevanjem raznih arhetipov, ki se pojavljajo in so se manifestirali v naši kolektivni zavesti.
Stojimo pred zidom, ki nas opominja, da moramo razširiti naša obzorja in s tem pustiti znanosti, da najde skupni jezik s tistim, kar je v obstoju življenja in v njegovem raziskovanju nesnovno - neoprijemljivo.
Problematika je postala precej očitna, saj je pri dojemanju in iskanju resnice iz določenih filozofij, spoznanj v misticizmu in nekaterih duhovnih praksah prišlo do zamika v percepciji, delno tudi zaradi vpliva postmodernistične fascinacije nad starodavnimi znanji. Zaradi razcepa med religijo in znanostjo je bil spregledan pomemben del, kateri narekuje, da so stvari večdimenzionalne in da je neka ugotovitev lahko večplastna. Problem nastane tudi v razumevanju paradoksa, ki nastane pri razreševanju in povezovanju dveh navidez različnih panog.
Prvotno jedro misticizma in religije je v osnovi predvsem psihološko, vendar se ta ne osredotoča le na nek določen aspekt, ampak zajema tudi ostale vidike, ki jih dandanes lahko zasledimo v novih smereh psihologije, imenovane transpersonalna psihologija. Ta vsebuje duhovno transcendentalni del izkušenj posameznika, v okviru moderne psihologije. Lahko jo definiramo tudi kot spiritualna psihologija. Transpersonalni vidik zajema izkušnje, pri katerih občutek identitete ali sebe sega preko osebnosti in zajema širše vidike človeštva, življenja, psihe in kozmosa.
Začetki misticizma so imeli vedno korenine v psihoanalizi in jih zato nebi smeli postaviti izven kroga razprav, ter jih označili zgolj kot praznoverje - vraževerje. So dokaz, da psiha presega meje klinične psihologije in da je potrebno upoštevati globlje dimenzije, pa čeprav trenutno še niso sprejete kot potrjena resnica. Dejstvo je, da se v zadnjem času pojavlja vse več posameznikov, ki imajo identično izkušnjo in kateri so "tarča" notranjih nezavednih procesov, katere lahko postavimo kot model na kolektivni ravni in jih je zato nemogoče zanikati.
Transpersonalna psihologija za razliko od klinične priznava obstoj duha, intuicije in spremenjenih stanj zavesti. Je novo področje psihologije, ki ima holističen pristop, h kateremu se prišteva dejstvo, da je človek skupek, uma, telesa in duha, katere konvencionalna psihologija ne upošteva kot celoto. Zaradi okvira v katerem se zadržuje konvencionalna psihologija, se enostavno ni mogoče prebiti do samega izvora in s tem postavlja površinske diagnoze, da bi lahko določen subjekt strpali v kalup, ki ima temelje na še ne povsem raziskanem področju. To še posebno velja za posameznike, ki so jim dane neke duhovne predispozicije in marsikdo od njih lahko konča kot žrtev napačnih diagnoz in pod vplivom farmacevtskih zdravil, kateri le zatrejo stanje posameznika in ga tako stigmatizirajo.
Mistična tradicija se tako kot psihoanaliza, ukvarja s človeško duševnostjo, s tem da predpostavlja, da je človek nezaveden za svojo prvotno naravo, zaradi česar se lahko znajde v konfliktu z zunanjim svetom in s samim sabo. Modreci so opisovali pogled na svet in razvoj zavesti, ki vodi na višjo raven zaznave - percepcije. Misticizem ne ponuja terapije v klasičnem pomenu besede, ampak prikaže kako se dokopati do "pravega jaza" in kako z zavedanjem integrirati in razrešiti notranje konflikte. Velikokrat se primerja z religijo sodobnega časa, vendar zaseda povsem svoje mesto. Religija usmerja pozornost na božanstvo, medtem ko misticizem išče odrešitev v prepoznavanju notranjega sebstva. Navsezadnje je kultura v kateri živimo spregledala razliko med prvim in drugim, še posebno v literaturi psihologije.
Obstoj zavesti, kot tudi obstoj notranjega sveta (psihe), znanstveno ne more biti dokazano, zaradi aspekta človeške narave, ki je nesnoven, neoprijemljiv. Smisel pa lahko najdemo v novih raziskavah kvantne fizike in metafizike, ki povezujejo osnovne modele psihologije, z mnogo bolj razširjenimi dognanji, katere vsebujejo in povezujejo znanja vzhodnih civilizacij, misticizma, šamanizma in celo okultizma.
Zavest ne stagnira, ampak ima svojo evolucijo. Formira se skozi svojo lastno stvaritev. Namensko ustvarja okoliščine v našem življenju in nas tako opominja kdo v resnici sploh smo in kakšen potencial skrivamo v sebi. Naši nezavedni procesi reflektirajo dogajanje v zunanjem svetu, kar nas sili v spoznanja o sebi in o svetu, v katerem živimo.
Verjetnost je, da sta smisel in namen človeškega življenja zunaj običajne zaznave (zavesti), katere misticizem razširja in poglablja. Nekateri vidijo evolucijo zavesti, kot glavno nalogo človeštva, zato se lahko psihologija s svojimi poizkusi, kako razložiti nesmiselnost bivanja in spremljajočih simptomov uči iz misticizma, ki vidi smisel kot nekaj resničnega in dostopnega zavesti, pod pogojem, da se razvije ustrezna sposobnost zaznave.
Če si ne moremo odgovoriti na vprašanje "Kdo sem" in "Kaj sem", ki ima poglaviten pomen v znanosti, filozofiji, umetnosti in nasploh v iskanju smisla, moramo stopiti izven tradicionalnih načinov razmišljanja. Tudi tu se mistična tradicija osredotoča na področje, ki ga je zahodna znanost spregledala. Tako naprimer jogijska, kot budistična metafizika in psihologija poudarjata bistveno razliko med opazovalcem in vsebino zavesti, ter uporabljata meditacijske tehnike za povečanje opazovalnega jaza. Zatorej, da bi se lahko mistik približal odgovoru na vprašanje "Kdo sem?" in "Zakaj sem?", mora le ta posedovati poseben način zaznave. Da bi razumeli svoj "Jaz", bi morali najprej prisluhniti, kaj nas o tem lahko nauči misticizem.
Avtor: Luka Višnikar
