Če bi se spustili v samo jedro eksistence in če bi jo kot tako nameravali zaobjeti in obrazložiti njen namen - pomen le te, bi verjetno prišli do spoznanja, da je ravno to spoznanje neoprijemljivo – neotipljivo.
 |
| Jeffrey Batchelor art |
V osnovi življenje nima racionalnega jedra, pa čeprav smo ga kot takšnega sprejeli in si ga po večini tudi tako predstavljamo, ga tako interpretiramo. Zatorej, vsako nasprotje in poizkus dokazovanja je v dosedanjem modelu – kalupu percepcije, ki je splošno znana v svetu, nemogoče prikazati, zaobjeti v neko konstruktivno trdnost ali gotovost.
Verjetno bi lahko logično mislili, da v okviru sklepanj z nedoločenim zaključkom o realnosti sveta, kot tudi notranjega dojemanja – zaznavanja, kljub neobstoju določenih dejavnikov ter trdnih dokazov ali pomanjkanju le teh, ne moremo zanikati nekega dejstva in osebnega doživljanja - čutenja, pa čeprav je ta popolnoma nepoznan ali neviden in zato nek konvencionalen vidik, pa naj ta prihaja iz smeri "zunanjih" znanosti, ki so seveda nepogrešljiv del, a navsezadnje nimajo končne vloge in dovolj velike teže – besede pri razkrivanju na poti do absoluta, četudi je ta neulovljiv oz. je nepoznan in nedefiniran.
Navsezadnje bi za notranji razvoj, poglobitev in razumevanje morali omiliti preveč težek skepticizem, kateri nam onemogoča, da bi lahko upoštevali in vključili nekonvencionalne vidike, seveda pa moramo nek osnovni skepticizem pri takšni abstraktnosti kljub temu ohranjati, še posebno pri ideologijah, ki nastajajo v post-modernizmu.
Tako lahko s povezovanjem zunanjega opazovanja in notranjih realizacij – dognanj, pridobimo tako imenovano oprijemljivo intuicijo, katero bi lahko opredelili kot racionalno intuicijo ali pa kot nekaj, kar lahko »to« postane. Kot taka v objemu določenega izkustva nekemu subjektu dokazuje in potrjuje spoznanja in jih nato ovrednoti iz iracionalnega "polja", iz katerega se kasneje pokaže in udejanji kot sinhronizacija na površju – se pojmovno ali dejansko manifestira v snovnosti.
Nastane "delec - proizvod", ki je sam po sebi samostojen – neodvisen in kateri se lahko kasneje poveže s specifičnim teoretičnim dognanjem ali približkom le tega, v katerem smo pred tem uvideli oz. dobili vpogled v neko jedro – neko spoznanje. Do takšnih spoznanj pride posameznik sam pri sebi in jih prikaže kot dejanskost – resnico sam sebi (v retrospekciji), pa čeprav je ne more sistematično prikazati v okviru primarnih zakonov in modelov, katere smo sprejeli kot dosedanja dejstva.
Pa čeprav je to nek lasten vidik – neka lastna kvantnost, katere posameznik ne more predstaviti ali ponuditi kot racionalno smiselne vzorce, so se dandanes že začele nakazovati takšne smeri v psihologiji, kot tudi filozofiji in pri katerih lahko upoštevamo osnovno dejstvo trenutnega stanja - dojemanja realnosti, v katerem ne poznamo ozadja, ne poznamo absoluta, niti mnogih vidikov, vprašanj in "dimenzij". Ne poznamo v polnosti odnosa med človekom in zunanjim svetom, med svetom in zavestjo.
Je nekaj, kar spozna vsak individuum sam po sebi – spozna neko realizacijo v svoji individualizaciji, v svojem izkustvu, v svoji subjektivni spoznavnosti in momentu nadčutnosti, kot impulz ali privlak iz nezavednega.
In navsezadnje se nahajamo v dobi, kjer prihaja do razcveta in razpleta - v kateri so se začeli povezovati koncepti kvantnega in metafizičnega, psihološkega in transpsihološkega. Nakazuje se napredek – realizacija nečesa, česar še nismo spoznali in sprejeli.
Avtor: Luka Višnikar
