Na splošno so arhetipi univerzalni vzorci, ki prihajajo iz nezavednega v obliki slikovnih podob, čustvenega stanja in kot nakopičen material tistega, kar je v kolektivnem nevidnega in se še ni udejanjilo. Ko vstopijo v zavest, se lahko pokažejo kot podobe ali pa v obliki vedenjskih vzorcev, s katerimi se povežemo v zunanjem svetu. So nevidne in skrite oblike, ki se pri zavedanju transformirajo in dobijo specifičen izraz, s katerim se nato posameznik poistoveti. Arhetipi so visoko razviti elementi nezavednega, a se njihov obstoj lahko prikaže le preko umetnosti, zgodb, mitov, mistike in sanj.
V zadnjem stoletju so takšni arhetipi postali izrazito pojavni in so na nek način ustvarili močan energijski naboj, ki se je pokazal predvsem na področju glasbene umetnosti. Pogoj in razlog za rojstvo takšnih arhetipov lahko vidimo v odsevu delovanja družbe, njenega razvoja, ter notranjega, psihičnega stanja določenega posameznika, ki je s svojim ustvarjanjem pripomogel k manifestaciji le teh, ali pa je s svojim poistovetenjem neposredno vplival pri njihovem razvoju.
Glasbenik, ki črpa svoj navdih iz svojega lastnega življenja in ima sposobnost - privilegij, da izrazi neko čustveno stanje, moč, kompleksnost, ranljivost, na tak način ustvari oz. prikaže arhetipe, ki so v kolektivnem nezavednem bili prisotni že dalj časa, kot produkt socializacije in njenega kaotičnega delovanja, ki lahko nastane zaradi različnih vidikov in percepcije v zavesti, katere bi morala družba upoštevati in jih obravnavati kot pomemben vir za iskanje resnice. Poslušalec tako v sebi prepozna občutke ustvarjalca in se tako udejanjijo v zunanjem svetu kot gibanje ali pa subkultura, katera sledi svoji življenjski filozofiji. Določeno število ljudi tako sprejme arhetip in ustvari se nekakšen kontroliran kaos. Takšni arhetipi imajo močan kolektivni vpliv, kot tudi čustven odziv in reflektirajo nezaveden del družbe in so ustvarjeni z namenom, da jih prepoznamo in prisluhnemo njihovemu sporočilu.
Navsezadnje je cilj arhetipov v glasbi ta, da spremenijo naše notranje stanje in imajo ogromen potencial in moč v transcendenci. Z zavestnim povezovanjem lahko transformirajo tisto, kar je v človeku nezavedno neizraženo in posledično lahko sprožijo transformacijo nekega stanja, ki naj bi ga posameznik presegel in s tem dosegel določeno realizacijo, in se nato poistovetil z drugačnimi arhetipi, s katerimi se potem identificira in jih uporabi za integracijo in razumevanje svoje osebnosti, kot tudi dejavnikov, ki so prisotni v zunanjem svetu.
Glasba nam omogoča, da prestopimo meje časa in nam ponuja možnost za vstop v notranje sfere osebnega - mentalnega konstrukta in tako ustvari nekakšno virtualno polje, katero lahko uporabimo za prestop vsakodnevnega miselnega koncepta, v katerem smo ujeti, kot posledica "zunanjih" dejavnikov, dogodkov iz življenja in ustaljenih vzorcev, ki nas zadržujejo v linearni perspektivi in tako zaslepijo dejstvo, da je življenje večdimenzionalno. Ustvari ekstazo in s tem sproži domišljijske procese, ki jih nato z lastno voljo lahko tudi uporabimo in realiziramo kot nek končni cilj oz. željo.
Transcendentalna moč glasbe izvira oz. se rodi že v trenutku, preden pridemo na ta svet. Prvi zvok, ki ga otrok sliši je ritem srca njegove matere in od tu izhaja tudi primarni smisel za ritem. Za otroka so vse stvari muzikalne narave. Ko odraščamo nas zato glasba vedno znova popelje v čas otroške fascinacije in tako približa moment prvotnega stanja in občutek povezanosti. Glasba je del nas in je ne moremo zanikati, četudi bi si to želeli. Zakoreninjena je v zvokih narave in tako ostaja ena izmed najbolj pomembnih virov umetnosti.
Music can name the unnameable and can communicate unknowable!
Avtor: Luka Višnikar
